Teze o Feuerbachu

Teze o Feuerbachu

1
Glavna pomanjkljivost vsega prejšnjega materializma - vključno s Feuerbachovim - je, da je predmet, resničnost, čutnost sprejeta samo v obliki predmeta ali v obliki kontemplacije in ne kot človeška čutna dejavnost, ne pa subjektivno. Iz tega se je zgodilo, da se je aktivna stran, v nasprotju z materializmom, razvila v idealizmu, vendar le abstraktno, saj idealizem seveda ne pozna dejanske, čutne dejavnosti kot take. Feuerbach se želi ukvarjati s čutnimi predmeti, ki se resnično razlikujejo od mentalnih objektov, vendar človeško dejavnost ne obravnava kot objektivno dejavnost. Zato v »bistvu krščanstva« meni, da je resnično človeška, samo teoretična dejavnost, medtem ko se praksa sprejema in določa le v obliki njenega blatno-rotacijskega pojava. Zato ne razume pomena »revolucionarne«, »praktično-kritične« dejavnosti.
2
Vprašanje, ali ima človeško razmišljanje objektno resnico, sploh ni vprašanje teorije, ampak praktično vprašanje. V praksi mora oseba dokazati resnico, to je resničnost in moč, resničnost svojega mišljenja. Razprava o resničnosti ali neveljavnosti mišljenja, ki je izolirana od prakse, je povsem šolsko vprašanje.
3
Materialistično učenje, da so ljudje produkt okoliščin in vzgoje, da so posledično spremenjeni ljudje produkt drugih okoliščin in spremenjenega izobraževanja, to učenje pozabi, da ljudje spremenijo okoliščine in da se mora vzgojitelj izobraževati sam. Zato neizogibno prihaja do tistega, ki deli družbo na dva dela, od katerih je eden nad družbo (na primer v Robertu Owenu).
Slučajnost spreminjajočih se okoliščin in človeške dejavnosti je mogoče razumeti in razumsko razumeti le kot revolucionarno prakso.
4
Feuerbach izhaja iz dejstva verske samo-odtujitve, od podvajanja sveta do verskega, imaginarnega sveta in resničnega sveta. In on se ukvarja z zmanjševanjem verskega sveta na zemeljsko podlago. On ne opazi, da po tem delu, glavna stvar še vedno ni storjeno. Dejstvo, da se zemeljska osnova loči od sebe in se prenaša v oblake kot samostojno kraljestvo, je namreč mogoče razložiti samo s samo-razbijanjem in samo-protislovjem te zemeljske baze. Zato se mora slednje najprej razumeti v svojem protislovju in nato praktično revolucionirati z odpravo tega protislovja. Zato, ko bi na primer pri reševanju skrivnosti svete družine v zemeljski družini, zemeljska družina morala biti podvržena teoretični kritiki in praktično revolucionirana.
5
Feuerbach je nezadovoljen z abstraktnim razmišljanjem in se pritožuje na čutno kontemplacijo, vendar čutnost ne vidi kot praktično, človeško-čutno dejavnost.
6
Feuerbach reducira versko bistvo na človeško bistvo. Toda bistvo človeka ni abstraktno inherentno posamezniku. V svoji realnosti je celota vseh družbenih odnosov.
Feuerbach, ki ne kritizira tega pravega bistva, je zato prisiljen:
1) abstrahirati iz poteka zgodovine, razmisliti o religioznem občutku [Gemut] in predlagati abstraktno - izolirano - človeškega posameznika;
2) zato je mogoče njegovo človeško bistvo obravnavati le kot »rod«, kot notranjo, neumno univerzalnost, ki povezuje mnoge posameznike le z naravnimi vezmi.
7
Zato Feuerbach ne vidi, da je »verski občutek« sam družbeni produkt in da abstraktni posameznik, ki ga analizira, dejansko pripada določeni družbeni obliki.
8
Družbeno življenje je praktično praktično. Vse skrivnosti, ki vodijo teorijo k misticizmu, najdejo njihovo razumno razreševanje v človeški praksi in razumevanju te prakse.
9
Največ, kar dosega kontemplativni materializem, to je materializem, ki čutnost ne razume kot praktično dejavnost, je kontemplacija posameznih posameznikov v »civilni družbi«.
10
Stališče starega materializma je »civilna« družba; stališče novega materializma je človeška družba ali socializirano človeštvo.
11
Filozofi so svet razlagali le na različne načine, vendar je bistvo spremeniti.
Natisnjeno v besedilu Dela K. Marxa in F. Engelsa, ed. 2, v. 3, str

Oglejte si video: DIEGO FUSARO: De "Teze asupra lui Feuerbach" Marx (Junij 2019).